Pod izrazom parafunkcija žvečilne muskulature razumemo pretirano krčenje mišic, ki ga najpogosteje povzroča stres, kaže pa se s premočnim drgnjenjem spodnjih zob ob zgornje. Precej močnejše in nevarnejše pa je škripanje z zobmi med spanjem, saj v teh primerih tega ne moremo nadzirati. To najpogosteje traja od 15 do 40 minut, moč mišičnega krčenja pa je do šestkrat večja v primerjavi z dnevnim, polzavestnim stiskanjem čeljusti.

Zaradi tega pride do spremembe položaja zob, njihovega abradiranja in v končni fazi do tako imenovanega znižanega ugriza. Mišice so boleče, usta se težje odpirajo, pride do sprememb v čeljustnem sklepu in do celega niza drugih simptomov.

V takih primerih doktor dentalne medicine postavi tako imenovano delovno diagnozo, ki ni nujno tudi končna diagnoza. Medčeljustni odnos se določa z metodo ročne in instrumentacijske analize, šele potem pa se začne terapija.

Terapija poteka v več fazah. Izdela se ustrezna okluzijska opornica, ploščica, ki preprečuje dotik spodnjih in zgornjih zob ter ohranja pravilen razmik med čeljustmi. Tako sprostimo sklep in mišice ter jih pripravimo za spremembo višine ugriza za prihodnje protetično delo. Hkrati se izvaja še specifična fizioterapija žvečilnih in vratnih mišic, v nekaterih primerih pa zdravnik predpiše tudi zdravila za sproščanje mišic.

Bistvenega pomena je seznanitev pacientov z določenimi izotoničnimi in izometričnimi vajami, s pomočjo katerih se lahko izvaja del terapije brez odhoda k terapevtu.

Ste vedeli, da glavobole, piskanje v ušesih in bolečine v vratu pogosto povzročijo težave zaradi premočnega ali nepravilnega ugriza (disfunkcija temporomandibularnega sklepa)?